26.3.12

The Shoes

Sledeči zapis je izpod peresa Mendij, ki se bo od danes na DK pojavljala kot guest blogerka. Aprila bo iz Ljubljane poročala o ljubljanskem fashion weeku, takrat pa se bom jaz martinčkala v Valencii. Life is good! 

Con il post che segue inauguro una nuova rubrica e vi presento Mendij, che da oggi in poi collaborerà con DK come guest blogger. In aprile seguirà il fashion week di Ljubljana (siete curiosi di conoscere un po' di moda slovena?), io invece sarò a Valencia a prendere un po' di sole. Life is good!

Vsako dekle bi moralo v omari imeti en dober par čevljev. 
Moj par je v omaro priromal slab mesec nazaj, našla pa sem ga kar tu v Ljubljani, na Wolfovi 5. Margiela pač zna. 
Moj odnos do čevljev je bil vedno precej kompleksen. Kot otrok sem mami bežala in vedno me je našla v najbližji trgovini s čevlji. Očarali so me. Male skulpture, ki objemajo naša stopala, in po katerih lahko hodiš, kako čudovito! Kasneje se je naš odnos ohladil, ker zaradi dolgega, nizkega in izredno ozkega stopala (jaz jih ljubkovalno kličem račke) nisem nikoli našla para čevljev, ki bi mi bil prav. Obsojena sem bila na superge. Potem je prišla adolescenca in z njo še več superg v omari. Takih širokih, nerodnih, počečkanih, strganih. Ko se je puberteta poslovila, je na srečo vseh pobrala tudi vsa svoja obuvala. Noga si je končno zaželela obuti čevlje. S peto, na vezalke, odprte, do gležnja in še višje. Vse tri (moji nogi in jaz) smo hitele od ene prodajalne do druge in iskale tiste, ki bi nas očarale. Pa jih ni bilo. Prišla je zima in topla obutev je bila potrebna. Škornji, ki sem jih na koncu izbrala, so se izkazali za čudovito presenečenje, ker kljub šestim prehojenim sezonam še zmeraj izgledajo kot novi. Torej so dober par čevljev. No ja, so in niso. So, ker so kvalitetne izdelave in se noga v njih dobro počuti. Niso, ker se v njih nikoli nisem mogla zaljubiti. 
Po škornjih so še naprej deževale superge. Kako sem jih sovražila! Praktične, udobne, prazne. Imela sem jih, ker nisem mogla biti bosa. Poleti pa so jih nadomestile balerinke, ker je bilo za superge pač prevroče. Tudi baletke so igrale podobno vlogo, bile so zgolj obutev. Nekaj za na nogo.
Medtem pa so me preko zaslona dražili ČEVLJI. Ne čevlji, ampak ČEVLJI. Grdi, robustni, vpadljivi, kričeči, popolnoma čudoviti.
Včasih je enostavno treba prisluhniti svojim nogam in pozabiti na to, kar ti pravi denarnica. Tako smo se vse štiri (moji nogi, denarnica in jaz) odpravile na Wolfovo obiskat čudovite srebrne kričače in jih odnesle domov. Zdaj jih imam. Dober par ČEVLJEV.
Vsako dekle bi moralo v omari imeti en dober par čevljev.

Photo: Ekoas

Ogni ragazza che si rispetti dovrebbe avere nel suo armadio un buon paio di scarpe.

Il mio ha trovato strada nel mio armadio un mese fa, l’ho trovato qua a Ljubljana nel negozio Wolfova 5. Margiela sa il fatto suo.
Il mio rapporto con le scarpe è sempre stato un po’ complicato. Quand’ero bambina scappavo sempre e la mamma mi trovava sempre nel negozio di scarpe più vicino. Mi affascinavano. Piccole sculture che abbracciano i nostri piedi, un’invenzione fantastica. Successivamente mi sono un po’ raffreddata nei loro confronti perchè a causa della forma affusolata dei miei piedi (che io affettuosamente chiamo paperelle) non riuscivo a trovare le scarpe che mi calzassero a pennello. Ero condannata alle scarpe da ginnastica. Con l’adolescenza è arrivata un’altra ondata di queste. Scarpe da ginnastica larghe, goffe, piene di scarabocchi e strappi. Con l’addio della pubertà ho dato l’addio anche a tutte le scarpe da ginnastica e ho aperto le porte del mio armadio alle scarpe vere. Con tacchi, lacci, aperte, fino alla caviglia e anche più alte. Tutte e tre (io e i miei piedi) correvamo di negozio in negozio per trovare quelle che ci avrebbero incantato, ma non le trovavamo. E’ arrivato l’inverno e con lui anche la necessità di avere un paio di scarpe che tengano caldo. Gli stivali che ho comprato sono stati una sorpresa meravigliosa, perchè nonostante la loro età (sei inverni) ancora oggi sono come nuovi. Quindi sono un buon paio di scarpe. Beh, si, lo sono si e no. Si perchè sono di qualità e comodissime. No perchè tra di noi non è mai scoccata la scintilla.
Agli stivali sono seguite altre scarpe da ginnastica. Come le odiavo! Pratiche, comode, vuote. Ce le avevo perchè non potevo camminare scalza. D’estate venivano sostituite da ballerine, ma anche queste per me erano solo ‘calzature’. Qualcosa da mettere sui piedi. Nel frattempo dallo schermo del computer mi stuzzicavano LE SCARPE. Non scarpe, ma SCARPE. Brutte, robuste, appariscenti, sgargianti, assolutamente fantastiche.
A volte bisogna semplicemente ascoltare propri piedi e dimenticare ciò che ci dice il portafogli. Così ci siamo avviati (i miei piedi, il portafogli ed io) verso il negozio Wolfova 5 e abbiamo portato a casa le bellezze argentate. Ce l’ho fatta. Un buon paio di SCARPE. 
Ogni ragazza che si rispetti dovrebbe avere nel suo armadio un buon paio di scarpe.